Razprava o primeru po korakih

Koraki

1. Pregled primera – vodja primera predstavi primer in izpostavi čustvene občutke udeležencev v zvezi s predstavljeno težavo.

2. Karakterizacija družine in dijaka na podlagi osebnega izobraževalnega načrta (OIN) ter stališč sodelavcev, sošolcev, družinskih članov in na podlagi dijakovega lastnega mnenja.

3. Razkrivanje dijakovega sistema odnosov: opredelitev sprejetih/zavrnjenih oseb. Kdo so tisti, na katere se lahko ponudniki pomoči in dijaki zanesejo pri reševanju problemov?

4. Razčlenitev pomoči, ki jo je dijak do sedaj že prejel: kdo so osebe, ki so se že ukvarjale z dijakovo težavo? Zakaj pri tem niso bile uspešni?

5. Upoštevanje usposobljenosti: kdo in na kateri ravni je pristojen pri ukrepanju? Kako je dijak vključen v postopek? Katera je pričakovana sprememba kot  posledica ukrepanja?

6. Opredelitev smeri in obsega pričakovane spremembe, vključevanje strokovnjakov. Katere strokovnjake bi bilo treba vključiti? Kdo bo stopil v stik z njimi? Kakšna je narava zaprošene pomoči? Kakšna je pričakovana sprememba kot posledica ukrepanja? 

7. Preučitev morebitnih ovir: kakšne težave se bodo verjetno pojavile. Kako lahko zmanjšamo število teh ovir ali se jim morda celo izognemo?

8. Opredelitev in določitev razporeda ukrepanja: postavitev strateških ciljev, posredovanje predlogov vsem zadevnim sodelujočim v obliki pogodbe, saj se stvari ne opravijo namesto njih, ampak se uresničijo v njihovo korist. Bistveno je, da se na tej točki pojasni, da sta odigrana vloga in odgovornost, ki jo med nudenjem pomoči sprejme dijak, v njegovo korist.

9. Pri ovrednotenju, ki se nenehno izvaja med nudenjem pomoči, je treba imeti v mislih, da moramo pridobiti končno oceno o celotnem postopku, doseganju našega cilja, izbranem načinu pomoči in izpolnitvi dogovorjenega. Med ovrednotenjem je dobro imeti v mislih sledeče: 

a.)   kratek povzetek preteklega obdobja;

b.)     načrt, ki je bil pripravljen za preteklo obdobje;

c.)  neuresničeni načrti, neuspehi in razlogi zanje;

d.)  težave, sklepi, nova vprašanja;

e.)  osebni občutki v zvezi s postopkom, dosežki ali cilji;

f.)      izdelava novega akcijskega načrta, če je potreben.

Vseh teh korakov ni treba izvesti na enem sestanku, toda nekateri elementi in pravila se izvajajo na vsakem sestanku. Ti so:

• poskrbite, da bodo udeleženci na razpravo o primeru pravočasno povabljeni;
• pozorni bodite na število udeležencev, za smiselno razpravo o primeru potrebujete okrog osem udeležencev; 
• zelo pomembno je, da imate za razpravo o primeru miren prostor, stoli naj bodo postavljeni v krog;
• protokol glede pripomb: postavitev časovnega okvira, razprava naj ne vključije osebnih tem;
• izbira moderatorja in zapisnikarja razprave o primeru;
• priprava liste prisotnosti;
• podpisovanje zapisnika o srečanju s strani vseh udeležencev;
• trajanje srečanja naj ne preseže 90 minut;
• v vsakem primeru naj bo prisoten dijak ali njegov mentor /podporna oseba /skrbnik. 

Kako pogosto naj bi organizirali razpravo o primeru?

To je odvisno od primera. V zvezi s tem naj bi ponavadi upoštevali to:

• Kakšna je narava težave?
• Kako pogosto dijak potrebuje povratne informacije?
• Kako pogosto ponudniki pomoči potrebujejo podporo ali strokovno razpravo?  
• Najbolje je, da je pogostost razprave vsaj trikrat pri vsakem primeru, da se zagotovi neprekinjenost. 

Pogoste napake pri razpravi o primeru:

• povabljenih je preveč ali premalo sodelujočih;
• moderator na obvladuje srečanja, ne poskrbi, da ima vsak priložnost prispevati;
• namesto pomoči se poudarja odgovornost, zato je razprava o primeru bolj podobna zaslišanju;
• ni več stika s stvarnostjo in zastavljeni cilj ni prilagojen dijaku, ampak pričakovanjem drugih;
• interesi ali posebnosti dijaka se ne upoštevajo;
• udeleženci ne govorijo skupnega jezika in ne rešujejo težave, ampak pojasnjujejo, kako so bili oškodovani;
• ne beležijo dogajanja, kar lahko povzroča nasprotja;
• podporna oseba, ki zastopa dijakove interese, ni prisotna;
• odločajo se na podlagi čustev in ne rešujejo težave, ampak bi se je raje znebili, odgovornost prelagajo drug na drugega;

Pomembno je, da smo pozorni na zgoraj navedeno, da se odpravijo morebitne napake ter se zagotovi osredotočenost razprave o primeru na cilj in strokovne podlage nudenja pomoči.